Mojzes in Izraelci so zapeli Gospodu. Opevali so morje, ki je prekrilo zasledujoče vozove, in mogočno roko, ki jih je rešila. Njihove besede so od nevarnosti, ki je ostala za njimi, segale proti domu, ki jim ga bo pripravil Bog. Ljudstvo, ki je prej vpilo od strahu, je zdaj hvalilo Gospoda kot svojo moč in rešitev.
Pesem na drugem bregu · Druga Mojzesova knjiga 15,1–18
Druga Mojzesova knjiga 15,1–18
Besedilni prizor brez nove ilustracije.
1 Takrat je zapel Mojzes, in Izraelovi otroci tole pesem Gospodu, in so rekli: Pojmo Gospodu; zakaj slavno se je poveličal; konja in jezdica je vergel v morje.
2 Moja moč in moja hvala je Gospod, in on mi je bil v odrešenje; on je moj Bog, in hvalil ga bom, Bog mojiga očeta, in povzdigoval ga bom.
3 Gospod je ko vojšak, Vsigamogočni je njegovo imé.
4 Vozove Faraonove in njegovo vojsko je vergel v morje; njegovi zbrani vojvodi so potonili v rudečim morji.
5 Valovi so jih zakrili, in šli so na dno, kakor kamen.
6 Tvoja desnica, Gospod, se je poveličala v moči; tvoja desnica, Gospod, je sterla sovražnika.
7 In v velikosti svojiga veličastva si vergel svoje zopernike; spustil si svojo jezo, ktera jih je požerla, kakor sternje.
8 In po dihu tvojiga serda so se nakopičile vode; stala je tekoča voda, nakopičili so se valovi v sredi morja.
9 Rekel je sovražnik: Za njimi jo bom udaril in delíl bom rop, vjel jih bom, ohladila se bo duša moja; izderl bom svoj meč, pokončala jih bo moja roka.
10 Tvoj veter je potegnil, in zagernilo jih je morjé; pogreznili so se kakor svinec v silne vodé.
11 Kdo je tebi enak med močnimi, o Gospod? Kdo je tebi enak, tako veličasten v svetosti, tako strašan in hvale vreden, čudodelen?
12 Stegnil si svojo roko, požerla jih je zemlja.
13 Vodnik si bil v svoji milosti ljudstvu, ki si ga odrešil, in si ga peljal v svoji moči k svojimu svetimu prebivališu.
14 Vzdignili so se narodi in se serdili; britkosti so prepadale prebivavce v Filisteji.
15 Prestrašeni so bili vojvodi edomski; junake moabske je trepet prepadel; usahnili so vsi prebivavci kananejski.
16 Opade naj jih strah in trepet pred mogočno tvojo roko; naj se ne preganejo kakor kamen, dokler memo ne odide tvoje ljudstvo, o Gospod! dokler memo ne odide to tvoje ljudstvo, ki si ga perdobil.
17 Popelješ jih, in jih boš zasadil na gori svoje lastine, na preterdno svoje prebivališe, ki si ga napravil, o Gospod! Tvoje je svetiše, o Gospod! ki so ga uterdile tvoje roke.
18 Gospod bo kraljeval vselej in vekomaj.