Mojzes se je znova povzpel na Sinaj in nosil dve na novo izklesani kamniti plošči. Bog je stopil v oblaku ter razglasil svoje ime: usmiljen in milostljiv, potrpežljiv, zvest in odpuščajoč, vendar ne ravnodušen do krivde. Mojzes se je globoko priklonil. Prosil je, naj Gospod kljub trmi ljudstva hodi med njim, mu odpusti in ga sprejme za svojo dediščino.
Usmiljenje na gori · Druga Mojzesova knjiga 34,1–9
Druga Mojzesova knjiga 34,1–9
Besedilni prizor brez nove ilustracije.
1 In potlej je rekel: Izsekaj si dve kamnéni tabli, enaki poprešnjima, in napisal bom na nji besede, ktere so bile na tablah, ki si ji razbil.
2 Bodi perpravljen jutri; in hitro se vzdigni na sinajsko goro, in se vstavi pred me verh gore.
3 Nihče naj s teboj ne hodi gori, in nihče naj se ne perkaže po vsi gori; tudi naj se ne pase ne goveja živina, ne drobnica proti gori.
4 Tedej je izsekal dve kamnéni tabli, kakoršni ste bile poprešnji, in je vstal po noči, in je šel na sinajsko goro, kakor mu je bil zapovedal Gospod, in je nesel tabli seboj.
5 In ko se je bil Gospod spustil doli v oblaku, je Mojzes stal per njem, in je klical imé Gospodovo.
6 Ko je Gospod šel memo njega, je rekel: Gospodovavec, Gospod Bog, usmiljeni in dobrotljivi, poterpežljivi in veliciga usmiljenja, in resnični,
7 ki ohranuješ usmiljenje do desetstotniga rodú, ki odjemlješ krivico, in hudobijo, in pregreho, in nihče ni pred teboj iz sebe nedolžen; ki povračaš krivico očetov sinovam in vnukam do tretjiga in četertiga rodú.
8 In Mojzes se je naglo perpognil do tal in je môlil,
9 in je djal: Ako sim milost našel v tvojih očeh, o Gospod, prosim, hodi z nami (zakaj to je terdovratno ljudstvo), in odvzemi naše pregrehe in hudobije, in posedi nas!