Bog pravi, da človeku ni dobro biti sam. Adam poimenuje živali in ptice, vendar med njimi ne najde sebi primerne pomočnice. Bog ga uspava, vzame rebro in iz njega oblikuje ženo. Adam jo prepozna kot kost svojih kosti in meso svojega mesa. Mož zato zapusti starše ter se združi z ženo. Oba sta gola in drug pred drugim ne čutita sramu.
Ni dobro biti sam · Prva Mojzesova knjiga 2,18–25
Prva Mojzesova knjiga 2,18–25
Besedilni prizor brez nove ilustracije.
18 Gospod Bog je tudi rekel: Človeku ni dobro samimu biti; naredímo mu pomočnico, njemu podobno.
19 Potem tedej, ko je bil Gospod Bog iz zemlje storil vse živali na zemlji in vse ptice pod nebam, jih je pred Adama peljal, de bi vidil, kako jih bo imenoval; zakaj, kakor je Adam sleherno žival imenoval, tako ji je bilo imé.
20 In Adam je imenoval vse živali, in vse ptice nebá, in vse zverine zemlje po njih imenih; za Adama pa ni bilo najti pomočnice njemu podobne.
21 Gospod Bog je tedaj poslal Adamu terdo spanje, in ko je bil zaspal, mu je vzel eno od njegovih réber, in je napolnil z mesam njega mesto.
22 In Gospod Bog je iz rebra, ktero je iz Adama vzel, naredil ženo, in jo je peljal k Adamu.
23 In Adam je rekel: To je zdej kost iz mojih kosti, in mesó iz mojiga mesá; torej bo imenovana možína; zakaj iz možá je vzeta.
24 Zavoljo tega bo zapustil človek svojiga očeta in svojo mater, in se deržal svoje žene, in bota dva v enim mesu.
25 Bila sta pa oba naga, Adam namreč in njegova žena, in se nista sramovala.