Jozue se je postaral, velik del dežele pa še ni bil v izraelski posesti. Gospod je navedel obalna ozemlja in severne pokrajine, ki so še ostajale pred njimi, od filistejskih mest proti Libanonu. Jozue naj ne čaka, da zavzamejo vsak kraj. Dediščino naj razdeli med devet rodov in polovico Manaseja ter zaupa Gospodovi obljubi glede zemlje, ki še ostaja.
Dežela, ki še čaka · Jozue 13,1–7
Jozue 13,1–7
Besedilni prizor brez nove ilustracije.
1 Ko je bil Jozue star in perleten, mu je Gospod rekel: Postaral si se, in že dolgo živiš, in silno veliko dežele je še ostalo, ki še ni po vadljeji razdeljena,
2 namreč vsa Galileja, Filistejsko, in vsa dežela Gesurijanov,
3 od kalne reke, ki Egipt moči, do akaronskih pokrajin proti severju, kananska dežela, ki je razdeljena med pet filistejskih kraljičev, med Gazejce, in Azotejce, Askalonejce, Getejce, in Akaronejce,
4 Proti jugu pa so Hevejci, vsa dežela Kanaan, in Maara Sidoncov do Afeke in do pokrajin Amorejcov,
5 in njih mejá. Tudi okrajina Libanona proti izhodu, od Baalgada pod hermonsko goro, dokler se ne pride v Emat.
6 Vsi, ki prebivajo na gorovji, od Libanona do vodá Maserefot, in vsi Sidonci. Jez sim, ki jih bom potrebil spred obličja Izraelovih otrók. Naj tedej pride Izraelu v del dedšine, kakor sim ti ukazal.
7 In zdaj razdeli deželo v posestvo deveterim rodovam, in polovici Manasetoviga rodú;