Kaleb je stopil pred Jozueta in se spomnil dne, ko ju je Mojzes poslal ogledovat deželo. Medtem ko so drugi širili strah, je ostal zvest. Minilo je petinštirideset let; zdaj, pri petinosemdesetih, je povedal, da ga moč še ni zapustila. Prosil je za hribovje z utrjenimi mesti in Anakovci ter zaupal, da mu bo Gospod pomagal prejeti obljubljeno.
Kaleb prosi za hribovje · Jozue 14,6–12
Jozue 14,6–12
Besedilni prizor brez nove ilustracije.
6 Judovi sinovi so pa stopili k Jozuetu v Galgali, in Kaleb, Jefonetov sin, Kenezejic, mu je rekel: Veš, kaj je govoril Gospod Mojzesu, Božjimu možu, zastran mene in tebe v Kadesbarnah.
7 Bil sim štirdeset let star, ko me je poslal Mojzes, služabnik Gospodov, iz Kadesbarn ogledovat deželo, in sim mu povedal, kar se mi je resnično zdelo.
8 Moji bratje pa, ki so bili z menoj gori šli, so serce ljudstva oplašili; jez pa sim se vender deržal Gospoda, svojiga Boga.
9 In Mojzes je tisti dan persegel, rekoč: Dežela, ki je po nji hodila tvoja noga, bodi tvoje in tvojih otrók posestvo vekomaj, ker si bil pokoren Gospodu, mojimu Bogu.
10 Gospod mi je tedej ohranil življenje, kakor je bil obljubil, do današnjiga dné. Pet in štirdeset let je, kar je govoril Gospod to besedo Mojzesu, ko je Izrael po pušavi hodil; dans pa sim pet in osemdeset let star,
11 takó močen, kakor sim bil močen tisti čas, ko sim bil na ogled poslan; moč tistiga časa je do zdaj v meni ostala, takó za boj kakor za hojo.
12 Daj mi tedej to gorovje, ki mi ga je Gospod obljubil, kakor si tudi ti slišal, ki so na njem Enakovi, in velike in obterjene mesta; morebiti je Gospod z menoj, de jih zamorem pokončati, kakor mi je obljubil.