Sveta hrana je po natančnih pravilih pripadala duhovniški hiši. Obiskovalce in najete delavce so razlikovali od članov gospodinjstva, tudi ljudi, ki so bili v takratnem redu zasužnjeni. Hči, ki se je brez otrok vrnila domov, je znova smela jesti očetov kruh. Kdor je sveti delež pomotoma zaužil, je moral povrniti vrednost z dodatno petino.
Kruh znotraj hiše · Tretja Mojzesova knjiga 22,10–16
Tretja Mojzesova knjiga 22,10–16
Besedilni prizor brez nove ilustracije.
10 Noben ptujic naj ne jé posvečenih rečí, duhovnov domač in najemnik jih ne smeta jesti.
11 Kogar je pa duhoven odkupil, in hlapec v njegovi hiši rojen, jih smeta jesti.
12 Ako se je duhovnova hči s kom zmed ljudstva omožila, naj nikar ne jé posvečeniga, in pervín.
13 Ako je pa vdova, ali od moža ločena, in se verne brez otrók v hišo svojiga očeta, naj se tudi kakor poprej, ko je še deklica bila, živí z jedili svojiga očeta. Noben ptujic nima pravice jesti teh rečí.
14 Kdor bi pa po nevedama jedel od posvečenih rečí, naj perdene peti del k temu, kar je pojedel, in da duhovnu v svetiše.
15 Tudi naj ne ognušajo posvečenih rečí Izraelovih otrók, ki jih darujejo Gospodu,
16 de kje ne terpé kazni svojiga pregrešenja, ako bi jedli od posvečenih rečí. Jez sim Gospod, ki jih posvečujem.