Zemlja je pripadala Bogu, ljudje pa so na njej prebivali kot gostje. Če je revščina družino prisilila v prodajo, je polje lahko odkupil sorodnik; sicer ga je vrnilo jubilejno leto. Za hiše v obzidanih mestih je veljalo drugačno pravilo, vaški domovi in levitska posest pa so imeli posebno varstvo. Lastništvo je spremljala možnost družinske vrnitve.
Zemlja ni izgubljena za vedno · Tretja Mojzesova knjiga 25,23–34
Tretja Mojzesova knjiga 25,23–34
Besedilni prizor brez nove ilustracije.
23 Zemlja naj se tudi za vselej ne prodaja; ker je moja, in vi ste ptujci in moji seljaki.
24 Zatorej naj se vsa zemlja vašiga posestva le s pogojo rešenja prodaja.
25 Ako tvoj brat oboža, in prodá svoje majhno posestvo, in ga hoče njegov sorodnik rešiti, zamore rešiti ta, kar je uni prodal.
26 Ako pa nima sorodnika, in on sam zamore dobiti ceno za rešenje,
27 naj se prevdarijo perdelki od tistiga časa, ko je prodal, in kar potem ostane, naj kupcu poverne, in takó naj zopet dobí svoje posestvo.
28 Ako pa on ne premore toliko, de bi povernil ceno, naj kupec obderží, kar je kupil, do svetiga leta. Zakaj v tem letu naj se verne vsaka prodana reč spet k gospodarju in poprešnjimu posestniku.
29 Kdor proda hišo med mestnim zidovjem, mu bodi perpušeno, jo rešiti, preden eno leto preteče.
30 Ako je pa ne reši, in se je leto izteklo, naj jo kupec in njegovi mlajši v lasti obderžé za vselej, in se ne more več rešiti, tudi ne v svetim letu.
31 Ako je pa hiša v vasi, ki nima zidovja, naj se proda po poljski pravici; ako bi se poprej ne rešila, naj se verne v svetim letu k gospodarju.
32 Hiše levitov, ki so v mestih, se zamorejo vselej rešiti;
33 ako se pa ne rešijo, gredo nazaj gospodarjem v svetim letu; zakaj hiše v mestih levitov so njih lastnina med Izraelovimi otroci.
34 Njih pristave pa naj se ne prodajajo, ker to je večno posestvo.