Skupnost je morala razlikovati med namernim ubojem in smrtjo brez sovraštva ali naklepa. Morilec je bil izročen maščevalcu, človeka brez dokazanega namena umora pa so vrnili v zavetiščno mesto. Tam je ostal do smrti velikega duhovnika. Zunaj mestnih meja varstvo ni več veljalo; šele po duhovnikovi smrti se mu je znova odprla varna pot na lastni dom in posest.
Presoja med nasiljem in nesrečo · Četrta Mojzesova knjiga 35,16–28
Četrta Mojzesova knjiga 35,16–28
Besedilni prizor brez nove ilustracije.
16 Če kdo koga udari z železam, in udarjeni umerje, je uboja kriv; naj tudi sam umerje.
17 Ako kdo kamen zažene, in zadeti umerje; bodi enako kaznovan.
18 Ako bi bil kdo z lesam udarjen, in bi umerl; bodi maševan z ubijavcovo kervjo.
19 Sorodnik ubitiga naj umori ubijavca; precej ko ga dobi, ga sme umoriti.
20 Ako kdo iz sovraštva človeka pahne, ali zalezovaje kaj vanj verže;
21 ali ga, ker je bil njegov sovražnik, z roko udari, de uni umerje; je on, ki ga je udaril, uboja kriv; sorodnik ubitiga ga sme umoriti, zdajci, ko ga najde.
22 Ako pa kdo po naključji, in ne iz čertenja
23 in sovraštva kaj taciga storí,
24 in se to vpričo ljudstva skaže, in se kervna pravda med ubijavcam in sorodnikam razsodi;
25 naj se otmè nedolžni iz roke maševavca, in naj se pelje po razsodbi v mesto, kamor je bil perbežal; in naj ostane ondi, dokler ne umerje véliki duhoven, ki je bil maziljen s svetim oljem.
26 Ako se pa ubijavec zunej pokrajin mest, ki so za ubežne odločene,
27 zasači, ter ga maševavec prelite kervi ubije, ne bodi ničesar kriv on, ki ga je umoril;
28 zakaj ubežni bi bil imel do smerti vélikiga duhovna v mestu ostati. Po njegovi smerti pa naj se ubijavec verne v svojo deželo.