Sklepna poglavja Prve Mojzesove knjige spremljajo Jakobovo družino v Gošenu in hkrati stisko drugih ljudi med lakoto. Jakob blagoslovi vnuka in sinove ter prosi za pokop ob prednikih. Jožef po očetovi smrti znova pomiri brate, pred svojo smrtjo pa govori o obljubljeni vrnitvi. Šestnajst samostojnih razlag ohranja razliko med svetopisemsko pripovedjo in uredniškim pojasnilom.
1. Mojzesova 47
Družinski dom v Gošenu in stiska zaradi lakote
Faraon omogoči Jakobovi družini bivanje v Gošenu, toda lakota zunaj njihovega doma ne mine. Egipčani za žito najprej porabijo denar, nato živino in zemljo. Jožef organizira tudi novo oddajo pridelka, medtem ko Jakob premišljuje o smrti in prosi za pokop pri očetih. Rešitev družine in stiska drugih stojita v istem poglavju.
Svetopisemski odlomek · 1 Mojzes 47,1–12
Jožefova družina prejme dom v Gošenu
Jožef predstavi faraonu pet bratov, ki pojasnijo, da so pastirji in potrebujejo pašnike. Faraon jim omogoči naselitev v Gošenu. Jakob nato blagoslovi faraona in spregovori o svojih dolgih, nemirnih letih. Družina dobi prostor in hrano, čeprav lakota v deželi še traja.
Ko se lakota nadaljuje, prebivalci Egipta in Kanaana za žito porabijo svoj denar. Nato za hrano oddajo živino; ko tudi te zmanjka, prosijo za seme in preživetje. Prizor govori o človeški stiski in izgubljanju sredstev, ne o preprostem gospodarskem uspehu.
Jožef za faraona pridobiva zemljišča, duhovniška zemlja pa ostane izjema. Ljudem razdeli seme in določi, da bodo petino pridelka dajali faraonu. Ureditev jim omogoča nadaljevati življenje, hkrati pa močno spremeni njihovo lastništvo in položaj. Besedilo opisujemo brez olepševanja posledic revščine.
Izraelova družina v Gošenu raste, Jakob pa se v visoki starosti obrne k Jožefu s posebno prošnjo. Sin naj mu priseže, da ga ne bo pokopal v Egiptu, temveč pri njegovih očetih. Novi dom je družini rešil življenje, toda Jakobova zadnja želja ostaja povezana s Kanaanom.
Jožef pripelje sinova k ostarelemu Jakobu, ki se spomni Božje obljube in poti družine. Oba dečka sprejme z veseljem, toda pri blagoslovu namerno prekriža roki in mlajšega Efrajima postavi pred Manašeja. Jožefovo presenečenje ne spremeni njegove odločitve. Poglavje sklene upanje na vrnitev v deželo očetov.
Svetopisemski odlomek · 1 Mojzes 48,1–7
Jožef pripelje sinova k bolnemu Jakobu
Ko Jožef sliši, da je oče bolan, pripelje Manašeja in Efrajima. Jakob zbere moč in govori o Božji obljubi v Luzu, potomcih in deželi. Spomni se tudi Raheline smrti na poti. Preden pride do blagoslova, se tako povežejo družinski spomin, izguba in prihodnost vnukov.
Jakob vpraša, kdo sta dečka, Jožef pa mu pove, da sta njegova sinova. Dedek ju privede bliže, ju objame in poljubi. Nekoč je menil, da Jožefa ne bo nikoli več videl, zdaj pa sreča še njegova otroka. Veselje dobi prednost pred razpravo o vrstnem redu blagoslova.
Jožef postavi prvorojenca Manašeja k Jakobovi desnici in mlajšega Efrajima k levici. Jakob roki namerno prekriža, zato Jožef misli, da se je zmotil, in ga skuša popraviti. Toda oče vztraja, da ve, kaj dela. Odlomek govori o nepričakovanem blagoslovu, ne o izmišljenem vidnem čudežu.
Jakob Jožefu pove, da se bliža njegova smrt, vendar naj družina zaupa, da jo bo Bog znova pripeljal v deželo očetov. Jožefu nameni še poseben delež. Kratek pogovor pogled od družinskega blagoslova usmeri k obljubi, ki se ne bo izpolnila za časa Jakobovega življenja.
Jakob zbere sinove in vsakemu nameni besede, ki povezujejo značaj, pretekla dejanja in prihodnost njihovih rodov. Judu in Jožefu pripade daljši govor, drugi prejmejo krajše pesniške podobe. Razlag ne predstavljamo kot dobesednih prizorov prihodnjih dogodkov. Jakob nazadnje naroči pokop v jami Mahpeli in umre.
Svetopisemski odlomek · 1 Mojzes 49,1–12
Jakob govori Rubenu, Simeonu, Leviju in Judu
Jakob skliče sinove in govori o Rubenovi nestanovitnosti ter nasilju Simeona in Levija. Judu nameni daljše pesniške podobe vodstva, leva in obilja. Govor prepleta spomin na dejanja z obzorjem prihodnosti. Razlaga ne pretvarja poetičnih podob v izmišljene zgodovinske dogodke ali gotove napovedne datume.
Zabulon, Isahar, Dan, Gad, Aser in Neftali prejmejo kratke izreke, polne podob o obalah, bremenu, pravici, spopadih in hrani. Ti stavki ne sestavljajo ene same dogodivščine. Uredniška razlaga jih ohranja v okviru Jakobovega govora, namesto da bi iz vsake pesniške primerjave izmišljala samostojen prizor.
Jožefu pripade obsežen blagoslov s podobami rodovitnosti, preizkušenj in Božje pomoči. Benjamin dobi krajšo, bojevitejšo podobo, zatem pa besedilo povzame dvanajst Izraelovih rodov. Ker je govor pesniški, razlaga ostaja blizu izvirnim besedam in ne postavlja vsakega simbola v domnevno resničen prizor.
Jakob sinovom pove, naj ga pokopljejo v jami Mahpeli z Abrahamom, Saro, Izakom, Rebeko in Leo. Ko konča navodila, umre. Njegova zadnja želja povezuje družino s krajem prednikov, medtem ko se je življenje potomcev preselilo v Egipt. Prizor smrti je kratek in ga ne dramatiziramo.
Jožef žaluje za Jakobom in ga z veliko skupino ljudi pospremi na pokop v Kanaan. Po vrnitvi se bratje bojijo maščevanja, on pa jim znova zagotovi pomoč in varstvo. Ob koncu svojega življenja naroči, naj njegove kosti nekoč odnesejo v deželo očetov. Prva Mojzesova knjiga se konča z upanjem, ki še ni izpolnjeno.
Svetopisemski odlomek · 1 Mojzes 50,1–6
Jožef žaluje in pripravi očetov pokop
Jožef objokuje Jakoba, njegovo telo pa po egipčanskem običaju pripravijo za dolgo pot. Sledi čas javnega žalovanja. Jožef nato zaprosi faraona, da izpolni očetovo željo po pokopu v Kanaanu. Razlaga postavlja v ospredje izgubo in spoštovanje obljube, ne podrobnosti pogrebnega postopka.
Jožef, njegovi bratje in velika skupina egiptovskih spremljevalcev odidejo v Kanaan. Po žalovanju na poti sinovi Jakoba pokopljejo v jami Mahpeli, nato se vrnejo v Egipt. Obred uresniči očetovo prošnjo in družino znova poveže z deželo prednikov, čeprav se življenje nadaljuje drugje.
Po očetovi smrti se bratje bojijo, da se jim bo Jožef maščeval za nekdanjo izdajo. Pošljejo mu prošnjo za odpuščanje. Jožef ob njihovih besedah zajoka, zavrne maščevanje in jim obljubi skrb zanje ter njihove otroke. Sprava se pokaže v trajni odgovornosti, ne le v enem čustvenem trenutku.
Jožef dočaka visoko starost in vidi naslednje rodove. Pred smrtjo družini govori o Božji prihodnji pomoči ter obljubi, da se bo nekoč vrnila v deželo očetov. Prosi jih, naj takrat odnesejo njegove kosti. Prva Mojzesova knjiga se konča v Egiptu, a s pogledom naprej.