Ob načrtovanju svetišča sta izpostavljena mojstra Beseléel in Oholiab. Nato zlato tele povzroči globok prelom zaveze, Mojzes prosi za ljudstvo in se vrne po novi plošči. Sledita obnovitev zaveze in prostovoljno zbiranje materialov za svetišče. Dvajset razlag spremlja izvirne odlomke in ne spreminja zgodovinskega svetopisemskega besedila.
2. Mojzesova 31
Mojstri, sobota in kamniti plošči
Beseléel, Oholiab in drugi obrtniki prejmejo naloge za izdelavo načrtovanega svetišča. Našteti predmeti zahtevajo različne spretnosti in skupno delo. Sobota kljub pomembni nalogi ostaja dan počitka. Mojzes nazadnje prejme dve plošči pričevanja. Poglavje se tako konča tik pred velikim prelomom v taboru.
Svetopisemski odlomek · 2 Mojzes 31,1–6
Beseléel in Oholiab sta imenovana mojstra
Besedilo poimenuje Beseléela, Oholiaba in druge spretne ljudi, ki bodo izdelovali svetišče. Njihovo znanje oblikovanja, dela s kovino, kamnom, lesom in tkaninami je predstavljeno kot dar za skupno službo. Po dolgih navodilih o predmetih dobijo tudi izdelovalci svoje ime in odgovornost. Delo ni prepuščeno nevidni sili.
Navedeni so šotor, skrinja, oltarji, svetilnik, oblačila, olje in kadilo, ki jih bo treba izdelati. Različni predmeti zahtevajo različne spretnosti in usklajeno delo. Odlomek tako poveže prejšnje podrobne načrte v eno veliko skupno nalogo. Seznam še ne pomeni, da je bilo svetišče že postavljeno ali oprema dokončana.
Tudi pomembno delo pri svetišču ne odpravi sobotnega počitka. Zapoved je povezana z zavezo in stvarjenjem, besedilo pa vsebuje tudi ostre starodavne kazenske določbe. Razlaga jih ne predstavlja kot današnje pravo. Njihova umestitev prav po naročilu mojstrom pokaže, da je meja med delom in počitkom pomembna tudi pri verskem delu.
Ko se navodila na Sinaju zaključijo, Mojzes prejme dve kamniti plošči pričevanja. Besedilo pravi, da sta zapisani od Boga. Kratek stavek označi prehod med načrti za svetišče in naslednjimi dogodki v taboru. Ljudstvo plošč še ni videlo, prav tam pa nastaja kriza, ki bo privedla do njihovega razbitja.
Med Mojzesovo odsotnostjo ljudje od Arona zahtevajo vidnega boga in nastane zlato tele. Mojzes najprej prosi za ljudstvo, nato se vrne ter razbije plošči in uniči podobo. Sledijo smrtonosno nasilje in nadloga, nato nova prošnja za odpuščanje. Razlaga težkih dogodkov ne olepšuje niti jih ne postavlja za zgled današnjemu ravnanju.
Svetopisemski odlomek · 2 Mojzes 32,1–6
Ljudje zahtevajo zlato tele
Mojzesa dolgo ni z gore in ljudje pritisnejo na Arona, naj jim izdela vidnega boga. Darovani nakit postane podoba teleta, ob kateri pripravijo praznovanje. Odlomek prikazuje negotovost in skupinski pritisk, ki vodita v prelom zaveze. Ne dodajamo si izmišljenih govorov in drugih božanstev, ki v tem odlomku niso omenjena.
Mojzes na gori izve, da je v taboru nastalo zlato tele. Ko prosi, naj bo ljudstvu prizaneseno, se spomni izhoda iz Egipta in obljub Abrahamu, Izaku ter Jakobu. Napovedana nesreča je zadržana. Razlaga poudarja prošnjo za skupnost in se ne pretvarja, da Mojzes že osebno vidi vse, kar se dogaja spodaj.
Mojzes se vrne s ploščama, vidi tele in ju razbije. Nato uniči podobo ter Arona vpraša, kako je prišlo do vsega skupaj. Aron se sklicuje na zahteve ljudi in razlaga svoje ravnanje. Prizor poveže razbito znamenje zaveze z vprašanjem osebne odgovornosti pod pritiskom množice. Prejšnjih dogodkov ne smemo prepisovati po Aronovem opravičilu.
Po zmedi v taboru se Levijevci odzovejo Mojzesovemu klicu in sledi smrtonosno nasilje. Omenjena je tudi nadloga. Mojzes se znova obrne k Bogu ter prosi za odpuščanje, pripravljen prevzeti težke posledice. Odlomek je pretresljiv in ga ne olepšujemo. Starodavne smrti ne predstavljamo kot zgled za današnje nasilje ali kot prizor za zabavo.
Ljudstvo žaluje ob možnosti nadaljevanja poti brez Božje navzočnosti. Mojzes postavi šotor srečanja zunaj tabora in prosi za vodstvo. Nato želi videti Božjo slavo, a odgovor omeji, kaj sme videti. Razlaga ne izmišlja Božje podobe. Tudi šotor srečanja ni enostavno enačiti s pozneje dokončanim velikim svetiščem.
Svetopisemski odlomek · 2 Mojzes 33,1–6
Ljudstvo žaluje pred nadaljevanjem poti
Izraelci naj nadaljujejo pot proti obljubljeni deželi, vendar jih opozorilo o Božji navzočnosti globoko prizadene. Odložijo okraske in žalujejo. To ni sproščeno nadaljevanje potovanja po dogodku z zlatim teletom. Njihova zunanja dejanja odražajo občutek, da je odnos zaveze močno poškodovan in da prihodnost ostaja negotova.
Mojzes postavi šotor srečanja zunaj tabora. Ljudje od daleč gledajo oblačni steber pri vhodu, Jozue pa ostane v bližini. Tega šotora ni treba enačiti z velikim svetiščem, ki ga je treba šele zgraditi. Pripoved govori o tesnem pogovoru, vendar ne podaja popolne človeške podobe Boga za upodobitev.
Mojzes sprašuje, kako lahko vodi ljudstvo, če ga ne bo spremljala Božja navzočnost. Poudari, da je prav ta odnos posebnost Izraela. Prejme odgovor o navzočnosti in počitku. Prošnja izhaja iz krize po zlatem teletu, ne iz splošne obljube, da bo vsaka prihodnja pot preprosta in brez trpljenja.
Mojzes želi videti Božjo slavo. Odgovor dopušča srečanje, vendar mu obljublja zaščito v skalni razpoki, medtem ko popoln pogled na Božje obličje ni mogoč. Odlomek namenoma ohrani skrivnost. Razlaga spoštuje mejo pripovedi in ne izmišlja človeškega telesa Boga, ki ga izvirnik ne opiše.
Mojzes pripravi novi plošči ter se vrne na Sinaj. Oznanjene so besede o usmiljenju, pravičnosti in zvestobi, nato znova sledijo opozorila pred maliki in navodila za praznike. Po štiridesetih dneh se vrne s sijočim obrazom in pozneje uporablja zagrinjalo. Obnovitev zaveze ne izniči prejšnjega preloma.
Svetopisemski odlomek · 2 Mojzes 34,1–9
Novi plošči in oznanilo usmiljenja
Mojzes pripravi novi kamniti plošči in se povzpne na Sinaj. Božje ime je oznanjeno z besedami o usmiljenju, pravičnosti in zvestobi zavezi. Mojzes se prikloni in prosi za ljudstvo. Dogodek pomeni možnost obnovitve po težkem prelomu, ne zanika pa resnosti prejšnjih dejanj in njihovih posledic.
Zaveza je obnovljena, hkrati pa besedilo opozarja pred češčenjem drugih bogov in izdelovanjem ulitih podob. Vsebuje tudi težke besede o odnosih z drugimi prebivalci dežele. Razlaga jih ohranja v starodavnem zgodovinskem okviru, ne kot navodila za današnjo politiko ali ravnanje z ljudmi. V središču je zvestoba zavezi.
Ponovljeni so predpisi o nekvašenem kruhu, prvorojencih, soboti, praznikih in prvinah. Mojzes ostane na gori štirideset dni in noči, besede zaveze pa so zapisane. Skupni ritem bogoslužja se poveže s spominom na osvoboditev. Razlaga ne zamenjuje posameznih starih obredov s sodobnimi pravili ali izmišljenimi dogodki.
Ko Mojzes pride s ploščama nazaj, ne opazi, da njegov obraz žari. Aron in ljudstvo se najprej obotavljajo, potem prisluhnejo. Mojzes pozneje uporablja zagrinjalo. Besedilo navaja njegov obraz in odziv drugih, ne preobrazbe v drugačno bitje. Tako prizor zaključi pot od kršitve do obnovitve zaveze.
Mojzes ponovi sobotno zapoved, še preden povabi k prostovoljnim darovom. Ljudje prinašajo nakit, tkanine, les in druge materiale, ženske prispevajo predenje, mojstri pa svoje znanje. Beseléel in Oholiab znata učiti tudi druge. Pripoved se premakne od načrtov k resničnemu skupnemu delu, ne pa še k dokončanemu svetišču.
Svetopisemski odlomek · 2 Mojzes 35,1–3
Sobota je pomembna pred začetkom gradnje
Mojzes zbere ljudi in ponovi šest dni dela ter sedmi dan počitka. Besedilo vključuje tudi določbo o ognju v bivališčih in ostro zgodovinsko kazen. Razlaga tega ne spreminja v današnje zakonsko priporočilo. Še pred zbiranjem materialov je poudarjeno, da pomemben verski projekt ne ukine potrebe po počitku.
Mojzes povabi prostovoljne darovalce, naj prinesejo kovine, prejo, kože, les, olje, dišave in drage kamne. K sodelovanju so pozvani tudi spretni izdelovalci. Po dolgih načrtih se začne priprava resničnih materialov. Odločilna sta pripravljenost ljudi in skupno delo, ne izsiljevanje predmetov ali samo bogastvo darovalcev.
Ljudje prinašajo nakit, tkanine, les in druge predmete za svetišče. Ženske, ki znajo presti, izdelujejo prejo in obdelujejo kozjo dlako, voditelji prinesejo posebne kamne in dišave. Natančni prispevki kažejo raznolikost sposobnosti. Gradnja ni zgolj delo enega voditelja, temveč skupno sodelovanje ljudi z različnimi znanji.
Mojzes imenuje Beseléela in Oholiaba ter opiše spretnosti obdelave kovin, kamna, lesa in tkanin. Posebej je poudarjeno, da znata svoje znanje predajati naprej. Sveto delo zato ne sloni le na dveh znanih imenih. Drugi ljudje se lahko učijo in sodelujejo pri izvedbi zahtevnega skupnega načrta.