Vzhodni veter je prinesel kobilice nad Egipt, da so tla potemnela od njih. Požrle so rastlinje in sadje, ki ga je pustila toča. Faraon je v naglici priznal svoj greh ter prosil, naj nadloga mine. Mojzes je molil in močan zahodni veter je kobilice odnesel v morje. Toda faraonovo srce je ostalo zakrknjeno in Izraelci niso odšli.
Nič zelenega ne ostane · Druga Mojzesova knjiga 10,12–20
Druga Mojzesova knjiga 10,12–20
Besedilni prizor brez nove ilustracije.
12 Gospod pa je rekel Mojzesu: Stegni svojo roko nad egiptovsko deželo po kobilicah, de pridejo nad njo, in de požró vse zeliše, ki je ostalo toči.
13 In Mojzes je stegnil palico nad egiptovsko deželo, in Gospod je poslal gorek veter ves tisti dan in vso noč; in kadar se je dan zaznal, je gorki veter vzdignil kobilice,
14 ktere so prišle čez vso egiptovsko deželo in so se usedale po vsih pokrajinah egiptovskih, brez števila veliko, toliko jih ni bilo pred tem časam, in jih tudi potlej ne bo.
15 In pokrile so vso poveršíno zemlje, in vse so pokončale. Pojedeno tedej je bilo zeliše po zemlji, in kar je bilo sadja na drevji, ki ga je bila toča pustila; in prav nič zeleniga ni ostalo na drevesih in na zeliših zemlje po vsim Egiptovskim.
16 Zavoljo tega je Faraon hitro poklical Mojzesa in Arona in jima je rekel: Pregrešil sim se nad Gospodam, vašim Bogam, in nad vama.
17 Pa odpustita mi greh tudi to pot, in prosita Gospoda, svojiga Boga, de mi odvzame še to smert.
18 Tedej je šel Mojzes spred Faraonoviga obličja in je prosil Gospoda.
19 In Gospod je dal pihati silno močnimu vetru od solnčniga zahoda; ta je vzdignil kobilice, in jih je vergel v rudeče morje; ni ostalo kar ene po vsih egiptovskih okrajinah.
20 Gospod pa je zakerknil serce Faraonovo, in ni spustil Izraelovih otrók.